Pogovor z Matejo Kregar Gliha
Mateja, pozdravljeni. Najprej iskrene čestitke vam in društvu za bogat program in predstavitev društva ARGOS in nekaterih članov ob obeležitvi mednarodnega dneva turističnih vodnikov. Vaši sodelavci vam pravijo »multiptraktik«, neusahljiv vir energije in idej. Kako vam to uspe? Recept?
Hvala za čestitke. Hahaha, zanimivo. Mislim, da mi to uspe zato, ker imam delo v turizmu in še posebno delo turistične vodnice zelo rada. Jaz pravim da, ko te turizem zagrabi, te ne izpusti. Želim si, da bi tudi moji kolegi tako uživali in da bi si bili sposobni zgraditi stabilno poslovno kariero. Turizem ni hobi, je garanje. Veliko vloženega časa in truda za relativno zelo malo denarja. Gre bolj za zadovoljstvo ob odlično opravljenem delu. A od nečesa je tudi potrebno živeti. Vem, da je na poti do urejenega statusa turističnega vodnika še kar dolga pot, a je dosegljiva. Jaz imam odrasle otroke, v poslu sem že kar nekaj let, kar pomeni, da imam tudi nekaj zaloge in je potem veliko lažje posvetiti se tudi prostovoljnemu delu. Je pač tako, da, ko enkrat začutiš poslanstvo, te nič več ne ovira na poti. Je pa res, da je vedno s teboj nekaj ljudi, kolegov, ki te spodbujajo, te podpirajo, ti pomagajo, sodelujejo in to potem potegne vlak naprej.
Če se dotaknemo turizma včasih, ko smo še bivali v skupni državi. Hodilo se je na počitnice vsako leto na isti kraj, ni bilo eksperimentiranja, tujina je bila več ali manj nedosegljiva, bodisi zaradi cen ali težav s transportom ali vizumi. Danes je vse drugače, potujemo vsi, s polnimi denarnicami, malo manj polnimi…Kaj se je najbolj spremenilo?
Spremenilo se je zelo veliko. Več ali manj je bilo, kot ste opisali. Če je kdo šel na safari v Tunizijo v času zimskih počitnic ali v decembru na božično nakupovanje v New York, je bil to velik dogodek, vsi so govorili o tem. Jaz sem se leta 1985 odločila, da grem študirati turizem v Opatijo. To je bila praktično edina fakulteta, katere vsebine nismo pokrivali v Ljubljani. Spomnim se, ko mi je oče rekel, kaj je to turizem, kdo sploh živo od tega in kaj sploh bom počela, ker pač je tega tako malo, da se ne splača študirati. Mene pa je notranji glas gnal in svet turizma se mi je v Opatiji odprl. V času študija sem opazila, da je turizem zelo praktičen, vsak dan srečuješ obiskovalce iz celega sveta in v Opatiji je bilo res živahno. Seveda sem morala izboljšati znanje angleščine in nemščine, da sem potem lahko začela delati kot turistična vodnica (znanje dveh tujih jezikov je bil pogoj za zaposlitev). Doma je bila panika, ker so mislili, da bom študij opustila. Jaz pa sem bila tako zelo motivirana, da sem opravljala vse hkrati: poleti zaposlena v turistični agenciji kot turistična vodnica, pozimi pa intenzivni študij. Je pa vojni čas vse zasukal. Pot v Švico, ZDA in nato podiplomski študij v Avstralijo, pa vmes še malo potovanj. No, od leta 1995 spet tu doma in kmalu sem se vrnila v turizem, imela sem svojo turistično agencijo in kasneje, ko je bilo več tujih obiskovalcev nazaj v vodniške vode. Turizem se noro hitro spreminja. Cenovno dostopni letalski prevozi, vse več nastanitvenih objektov, aktivnosti o katerih smo nekoč samo sanjali…in seveda tudi vodenja v polnem razmahu. Prav neverjetno je, da je bil vse do Covid krize turizem edina panoga, ki je iz leta v leto naraščala ne glede na to, da je bila vedno kje kakšna vojna, naravna nesreča,… če ni bilo tu, pa je bilo možno iti na potovanje kam drugam…Tudi Corona čas je pokazal, da so ljudje željni potovanj, pravzaprav spremembe okolja, odmika od vsakdana, ki je delovno vedno bolj naporen. Govorimo o potovanjih, potepih ob koncu tedna, dopustovanju v počitniških krajih…Bi rekla, da je sedaj ravno obratno, kot pred več kot 30-timi leti: če nikamor ne greš, si že malo čuden::))
Zdaj po pandemiji v turizmu upamo na boljše čase. Zanima pa me, kam bodo šli trendi v turizmu, pri nas in globalno ? Med pandemijo so vsi strokovnjaki razlagali, da sedaj moramo vsi v butični , eko turizem, nazaj k naravi, da je konec masovnega turizma. Ali smo prepričani, da si bodo vsi ljudje lahko to privoščili, saj vemo kakšne so cene, eko, butičnega turizma in tudi kapacitete so manjše. Ali to res pomeni konec masovnega turizma, recimo globalno, Nemci ne bodo več hodili na Costa del Sol?
Mislim, da to ne drži. Še vedno bo določen delež obiskovalcev, ki želi na kraje, kjer se več dogaja. Kar poglejte mlade: gredo tja, kjer je živahno. Nekateri starejši radi hodijo na takšne kraje, ker uživajo v mladosti, razigranosti, četudi sami morda ne morejo biti udeleženi. Uživajo že v tem, da sedijo v kavarni in opazujejo svet okrog sebe. Tudi po avtobusnih potovanjih opažam, da se avtobusi ponovno polnijo do zadnjega kotička, čeprav smo mislili, da se bo od sedaj naprej prevažalo le polovica kapacitete avtobusov. Ta segment bo obstajal še naprej, ker je cenovno najbolj dostopen. Je pa res, da so razlike vedno večje in bo obstajal segment ljudi, ki si bo želel privoščiti več oz. morda raje šel manjkrat na leto na potovanje pa takrat bolj butično, ekskluzivno. Tretji segment pa so finančno svobodni, ti si bodo dopust, počitnice, potovanja še vedno privoščili, tako kot do sedaj, večkrat na leto. Iskreno rečeno: mislim, da bo turizma več kot preje (tako kot je to bilo v celotni zgodovini turistične dejavnosti). To za nas samo pomeni, da bomo imeli več priložnosti, da nagovorimo tiste ciljne publike, ki nam ali naši storitvi odgovarjajo, oz. si jih želimo. Zelo pomembno vlogo imajo družbena omrežja, pretočne vsebine v živo. Vsak sam (ali preko marketinških podjetij) se bo moral intenzivno posvetiti marketingu, da bo v tem senu našel svojo iglo. Ne bo lahko, konkurenca je zelo huda, človek 21. stoletja pa vedno bolj zahteven. Marsikateri deležnik v turizmu bo moral spremeniti način svojega dela, se prilagoditi. Večkrat to primerjam s časi, ko se je pojavila železnica in so naši trnovski čolnarji izgubili svojo funkcijo, ali pa, ko so se pojavili avtomobili, ko so morali izdelovalci kočij poiskati drugi vir zaslužka. Tisti, ki se danes hitro prilagaja, je zmagovalec.
Z vodniki ARGOS smo zelo dobro sodelovali pri projektu, ko je STO financirala vodene oglede. Veselimo se ponovitve projekta in naj bo to začetek obdobja »nizkega štarta« v novo turistično sezono.
Ja, smo vam zelo hvaležni, ker ste se odzvali. Sredstva STO so namenjena promociji Sloveniji in turistični vodniki smo promotorji naših krajev. Na naše vodene oglede so se Slovenci izredno dobro odzvali, saj so bili kreativni in kvalitetno izvedeni. Torej, to ni omogočalo samo nam vodnikom, da smo oblikovali nove vsebine vodenih ogledov in zadržali “vodniško kondicijo”, ampak so bila vodenja zelo dobrodošla za vse: vsi, ki so se vodenih ogledov udeleževali, so bili nad njimi navdušeni. Vzljubili so kraje po Sloveniji (velikokrat tudi svojega, lastnega) in menimo, da bodo sedaj tudi oni bolj spoštovali dediščino, ki jih obdaja in da so postali ponosni na kraj, kjer živijo. Na drugi strani pa je bil poziv odličen tudi za nas kot partnerje: smo se še bolje spoznali, povezali, si pridobili koristne izkušnje, preverili, kaj na trgu deluje…Smo že polni načrtov za v prihodnje, kajne?
Mateja, tudi osebno, ste žena ( ki stoji za vsakim uspešnim moškim) mama treh otrok, ki so si različni, vsak na začetku uspešne profesionalne poti. Matematik, ekonomistka in nogometaš. Kako gledate za nazaj, verjetno z zadovoljsvom.
No, to je pa tisto, kar me najbolj izpopolnjuje. Z možem sva izredno različna karakterja in mislim, da je to tisto, kar naju drži skupaj. Vedno nekaj novega, nikoli dolgčas. Otroci, čeprav v začetku svojih 20-ih let, že vsi davkoplačevalci in na to sem res ponosna. Mislim, da ni lepšega, ko vidiš, da vsak koristi svoje talente, da živi samostojno in da pogumno kreira svojo prihodnost. Ko so bili mlajši, so mi za božično darilo kupili kapo, na kateri je pisalo “POLICE”. Pravijo, da je bila to prijetna policija, ker bi oni sicer “zbezljali”. Oskar pravi, da bo on strožji. Klari je bilo vedno všeč, da smo imeli vsak dan skupno kosilo., Oliver pa spoštuje, da ga nisem omejevala. Res, vsak drugačen in vsak tako zelo čudovito poseben. Redna tedenska kosila (običajno v nedeljo), čeprav ne živimo več skupaj, so še vedno na razporedu. Če se kdaj zgodi, da jih ni, čutim praznino. Oni in njihove družine bodo za naju vedno na prvem mestu. Z možem sva vedno tu za njih in ob njih, če je/bo potrebno. Lepo je tudi s širšo družino, čeprav smo včasih tako glasni, da smo prava konkurenca Siciljanom. A ker imamo razumevajoče sosede, to ni velika ovira.
