Kostel, skromna vasica nad reko Kolpo - se ponaša kar z dvema grajskima razvalinama.
Impozanten delno obnovljen srednjeveški stari grad, kakor so ga poimenovali domačini, stoji vrh štiristo metrov visokega kamnitega prepadnega pobočja. Je širše dobro poznan in publiciran.
Mnogi, ki pridejo v Trg, to je v naselje neposredno pod njim in znotraj obrambnega obzidja, pa pogosto spregledajo t.i. spodnji grad, ki danes resda kaže kaj klavrno podobo. A njegova zgodovina ni zanemarljiva. Postavil ga je Laval Nugent štiri leta potem, ko je 1809 -tega Napoleonova vojska oplenila in razdejala starega.
V kostelskem izročilu ga je postavil grof Lužar. Vsaj tako je znal povedati moj ata in sosedova teta Mici.
Doktor Stanislav Južnič, avtor obsežne Zgodovine Kostela 1500- 1900 navaja: "Kostelsko posest in razvaline naj bi kupil baron Lusar, ki so mu domačini rekli Lužar. Ker dokumenti Lusarja ne omenjajo, gre mogoče za popačeno ime Lavala (Nugenta), lastnika Kostela vsaj od leta 1809", ko je tu organiziral vstajo zoper francosko zasedbo teh krajev.
Gre za irsko plemiško družino, katere prihod v naše kraje ni dokumentiran, je pa lahko povezan z restavracijo nekdanjega imetja Frankopanov, domneva Južnič.
Laval Nugent je na Hrvaškem kupil več posesti in naredil zavidljivo vojaško kariero.
Spodnji grad je bil v resnici enonadstropna palača, ki so jo pozidali med štirioglatim stolpom, pod katerim je bil kamnit velban vhod v Trg in obrambnim okroglim stolpom, zaradi česar je zgradba dajala videz gradu.
Po letu1861 je v njem vsaj občasno bival njegov najmlajši sin Artur. V zvezi z njim je ohranjenih kar nekaj žgečkljivih družinskih legend, da tu ni lovil le divjadi. Zakonskih otrok ni imel, dve mladi služkinji pa naj bi povili njegova otroka. Prva, ki je prihajala iz Stelnika (!), je bila pozneje poročena Rački in druga Krkovič v Suhorju, kjer so možu dali posest in župansko funkcijo. Potomci le teh se zavedajo porekla. Svoj čas je bila v lasti enega teh gostilna Grof kot svojstven spomin na tiste davne čase.
Na gosposki posesti pod gradom so bili svoj čas dobro vzdrževani sadovnjaki, katerih klaverni ostanki so še živi. Poleg jabolk, ki so jih dostavljali na Reko, v Trst in na Dunaj, je še v mojem otroštvu tu raslo več vrst česenj, murve, domači kostanj, jagodičevje in tik ob okroglem stopu, mogočna lipa, kjer so domačini nabirali cvetje za čaj.
Na pragu 20. stoletja je Albert Nugent grad in celotno posestvo prodal reškemu veleindustrialcu Neubergerju, ta pa ga je predal hčerki in zetu , inženirju Gruenwaldu. Pozneje sta se preimenovala v Gorjan. Slednji velja za začetnika industrializacije v Kostelu, saj je v Pirčah zgradil parno žago in do nje iz gozdov Stružnice, tovorno vlečnico. Propadel je v obdobju svetovne gospodarske krize. Vmes je par let imel v najemu grad in okoliško zemljo Anton Kajfež, sin kostelskega rojaka, veletrgovca in industrijska iz Kočevja. Ta je stavbo posodobil in zgradil kurnike, katerih temelji so še vidni, in sicer eden pod cesto pri črni leseni koči ter preostala dva v Mlaki. Posel ni stekel, zato je vse opustil.
Gorjan je potem grad skupaj z gozdom Krajc leta1935 prodal ruskemu plemiškemu paru, ki se je iz domovine umaknil po oktobrski revoluciji. Pri domačinih sta ostala zapisana v dobrem spominu. Ata mi je povedal, da je pri njiju zaslužil kak dinar in priboljšek. Soseda Mici pa, da je gospa imela zelo rada njeno sestro Nežko, ji sešila kako oblekico za v šolo in ji pokazala osnove šivanja. Kaj je zapečatilo njuno usodo in kako sta končala, ni znano. Njuno kostelsko domovanje so tik pred kapitulacijo Italije, požgali partizani.
Belocvetova je bila velika ljubiteljica rož. Domačini so iz nekoč njenega vrta, ta je bil tako kot vsa posest po osvoboditvi nacionaliziran, še leta izkopavali vrtnice in grmovnice. Tudi pri meni cveti damaščanka ter jasmin, ki na svojstven način pričata, kako trdoživo je lahko življenje, saj sta v podrasti in grmovju preživela dolga desetletja popolne zapuščenosti.
Spodnji grad so nato v petdesetih letih minirali, tedaj je padel tudi velb in mogočni dimnik . Spomnim se tistega dne in glasnih vzklikov minerjev "fajer". Kamenje so uporabili na obkolpski cesti in za obnovo grajske pristave, ki je postala zadružni kombinat.
Ko bi kamen znal govoriti...si predstavljate, kakšnim zgodbam bi lahko prisluhnili v Kostelu.
Avtor: Mojca Skender
Foto: Biserka Ofak (razglednice gradu pred letom 1943);
Foto: Svete, Kočevje (kolaž 3 črnobelih fotografij);
Foto: Mojca Skender
Z veseljem se bomo odzvali vašemu kontaktu.