Najvišji in najdebelejši bezeg raste v Kostelu
Na dvorišču nekdanje grajske pristave v Kostelu raste po ocenah mnogih, tudi številnih gozdarjev, najvišje in najdebelejše bezgovo drevo. Prav ste prebrali drevo, ne grm.
Najlepši je ravno v tem obdobju ves obdan z belimi cvetovi, ki pod večer z značilnim omamnim vonjem, napolnijo prostor. Koliko je star, ne vem. Pomnim ga še iz otroštva, ko je poleg njega bilo gnojišče in v hlevu zadružne krave, ki so se “čohale” obenj.
Večina pozna čaj iz bezgovega cvetja ali njegovih zrelih jagod. Še vedno mi pridiši iz spomina babičin. Vedno ga je oplemenitila s par kapljicami rdečega vina in obilico sladkorja, da je stala žlica, kot se reče. Da se bi razpravljalo o njegovi škodljivosti tedaj, ko ga še ni bilo v izobilju, ne pomnim.
Manj pa je znano, da ima bezeg magično moč na kresno noč.
Če spiš pod njim in igraš na frulico iz bezgovega lesa, se ti odpro vrata v svet bajeslovnih bitij. Po vrtovih so nastavljali mala vratca iz njegovih vej, skozi katera so vstopili škrati in vile, ki so se jim ljudje priporočili za zdravje, dobro letino, prosili za blagoslov. V enak namen je služil obred metanja v zrak bezgovega cvetja in listja.
Kot praprot, po nekod tudi šipek, materina dušica ali rutica, obešen po hiši, varuje proti urokom, nesreči in pred strelo. Največjo moč ima opolnoči.
Čeprav naš bezeg skrbno varujemo, teh poganskih obredov ne prakticiramo, mi je pa zanimivo o njih kaj prebrati. Namreč, vse te šege, vključno s kresovanjem, izhajajo iz najstarejšega magičnega odnosa človeka do narave.
In kot vemo, ob kresi (23.6.) se dan obesi.
Avtorica: Mojca Skender
Foto: Osebni arhiv Mojca Skender
